O KRITIČNI PISMENOSTI MLADIH
O KRITIČNI PISMENOSTI MLADIH
Vsebine, ki jih
najdete na spletni strani smo pripravili v oporo tistim, ki si prizadevate pri
mladih razvijati kritičnost v odnosu do informacij, sporočil in tekstov, ki
poskušajo usmerjati njihova življenja ali jih mladi ustvarjajo sami. Zanima nas
kritičnost, ki jo odlikuje etična občutljivost in odgovornost do sočloveka,
živali in narave, predvsem pa, ne le da mislimo, ampak tudi delujemo tako, da
svet spreminjamo na boljše.Informacije in
sporočila se danes na vsakem koraku vsiljujejo v naša življenja, v obliki slik,
zvokov, tradicionalnih in digitalnih tekstov.
Teksti, kakršnikoli že, pa niso nikoli nevtralna ali objektivna slika
resničnosti, zmeraj imajo namen in so izraz, ki ga je nekdo v nekem prostoru in
času oblikoval. Tisti, ki je tekst ustvaril, v njem zmeraj pusti svoj odtis,
svoj pogled na svet, svojo identiteto, pa tudi bolj ali manj izražen namen. V
vsakdanjem življenju nas, ne da bi jih iskali sami, dosežejo teksti, v
katere se pogosto vrine prav poseben
namen, in ne da bi ga tisti, ki je tekst ustvaril nujno opazil. Na primer, oglase
ustvarjajo ljudje, ki se ne zavedajo ideoloških vidikov, ki jih s svojim
tekstom posredujejo posamezniku. Svoje delo pogosto upravičijo z besedami, da
le privlačno predstavljajo izbiro, ki jo ima svobodni posameznik na voljo. A
možnost izbire sodobnega človeka ima dva obraza. Zagotovo je pozitivno, da lahko z izbirami sami
krojimo svoje življenje, temni obraz izbire pa je, da je postala prisilna in vse
manj svobodna- odločamo se po diktatu
zahtev kapitala, odgovornost za posledice odločitev pa prevzemamo nase.
Prepričanje, da je posameznik povsem sam odgovoren za to kako bo potekalo
njegovo življenje, je zmotno. (Salecl 2011)
V skrite zahteve potrošništva, kot najširše plasti interesa poznega
kapitalizma, so najbolj nemočno vpeti prav mladi. V občutljivem procesu
oblikovanja identitete in strastnega iskanja smisla, se vpletejo želje, ki niso
njihove ampak jih vsiljuje predvsem potrošniška ideologija. Biti kritičen do
tekstov, sporočil in informacij je zagotovo eden najpomembnejših ciljev
vsakršnega izobraževanja mladih, tako formalnega kot neformalnega.
V tej luči želimo
pismenost v projektu izpostaviti kot eno pomembnih torišč, kjer se srečujejo
različne dimenzije razvoja mladih, od jezikovnega, osebnostnega do socialnega
in kulturnega. Pismenost se dogaja
z jezikom in v jeziku, ki je temeljno orodje posameznikov in družb za
vzpostavljanje medsebojnih odnosov in odnosa do sveta oziroma realnosti. Zato razvijanja pismenosti pri mladih ne gre
omejevati zgolj na standardizirano merljive spretnosti in zmožnosti oz.
kompetence, temveč ga moramo razumeti širše, kot angažiran odnos, ki je
predpogoj družbene participacije in sodelovanja med ljudmi. V jedru
problematike razvijanja pismenosti je odnos do teksta s katerim vzpostavljamo
odnose avtoritete, ki disciplinira zelo različne ravni življenja posameznika.
Teksti mladim ponujajo modele identifikacije, vsebine o katerih je vredno
razmišljati, resnice o dogodkih in procesih v svetu. Tako prihaja do
nereflektiranega prenosa sporočil, predstav in vrednot.
Namen s katerim
bomo razvijali kritično pismenost pri mladih je:
- da se bodo zavedali samoumevnosti, s katero večinoma sprejemamo množico sporočil in jo znali ponekod nadomestiti s previdnostjo in pozornostjo do ciljev le-teh;
- da bodo razvili kritični vpogled v to, kako različna besedila, predvsem pa svet medijev, oblikuje njihove svetove, kulture in identitete na vpliven, prodoren, subtilen, pogosto prikrit način;
- da bodo znali uporabiti besedila kot družbena orodja na načine, ki jim omogočajo preoblikovanje teh istih svetov;
- da bodo z novim razumevanjem in znanjem, spodbujeni za dejavno, angažirano in ustvarjalno posredovanje svojih vrednot in dojemanja sveta v neposrednem družbenem okolju, da bodo torej pridobili tako orodja in znanje kot motivacijo postati aktivni državljani.
Cilj našega dela je
angažiranost mladih v procesih demokratične participacije, torej ustvarjanje
možnosti enakopravnega, predvsem pa pravičnega dostopa do in sodelovanja na
vseh ravneh družbenega življenja.
KAJ POMENI BITI KRITIČEN
Ampak, kaj sploh
pomeni biti kritičen? Večini je jasno,
da mediji poskušajo na nas vplivati tako, da bi mislili, želeli in počeli
stvari, ki jih od na želi nekdo drug, mnogim so poznani tudi njihovi načini
manipulacije, od fotošopa do jezikovnih
iger, in imajo o tem izdelano kritično stališče. Ali je to dovolj, da lahko
rečeš, da si kritičen? V kolikor naše razumevanje in kritično mnenje v ničemer ne
spremeni tega, kako stopamo skozi svet, potem biti kritičen sploh nima smisla.
Razvijanje
kritičnosti, kritičnega mišljenja oziroma razvoj kritične in avtonomne
osebnosti je eden ključnih splošnih ciljev naše javne šole. A učiteljem le redko uspeva razvijati
kritičnost, za to namreč potrebuješ čas, da razvijaš pogovor, v katerem
udeleženci počasi razvijajo zmožnost, da jasno in argumentirano predstavijo
svoje stališče, da so soočeni s pogledi drugih, in ustvarjajo nove poglede na probleme.
Kritično mišljenje kot temeljni cilj izobraževanja izvira iz ideje, da je za
razvoj posameznika nujno, da razvije zmožnost in voljo, da na posredovane
resnice in njihovo samoumevnost pogleda iz različnih zornih kotov ter v njih
razkriva napake ali manipulativne in ideološke vidike. Interpretacije, kaj
kritično pomeni, pa so tudi znotraj pedagoških teorij zelo različne. O tem se
strinjajo različne teorije kritičnega mišljenja (glej Bailin in Siegel, 2003).
Od temeljne ideje naprej pa je
razumevanje razvoja kritičnosti zelo različno. Bistvena razlika, ki jo
zasledimo, je v tem, da ene vodi razumevanje kritičnosti kot miselnega
postopka, ki lahko pripelje do neke resnice, ki naj bi bila objektivna, drugi
pristopi pa kritičnost razumejo kot refleksijo neke resnice ali situacije z
vidika njenega prispevka k pravičnejšemu sobivanju. (glej Burbules 1999) Ta
druga smer razumevanja daje kritičnemu mišljenju etični značaj in s tem vzgojno
dimenzijo, saj pomeni presojo neke resnice ali objekta, o katerem kritično
razmišljamo z vidika vrednot, ki usmerjajo naš razmislek in delovanje. Nas zanima ta druga
interpretacija, po kateri biti kritičen, pomeni biti etičen in političen.
KAJ JE KRITIČNA PISMENOST?
Kritična pismenost je koncept, ki pismenosti, kot referenci za branje in
ustvarjanje tekstov, dodaja kritičnost, kot
eksplicitno etično in politično dimenzijo. Iz zavedanja, da je jezik in
dostop do informacij in znanja, ena ključnih osi vzpostavljanja razmerij moči v
družbi, po kateri se izvaja dominacija, izključevanje in nasilje v družbi, je
kritičnost prepoznana kot etični in politični imperativ, usmerjen v pravično
sobivanje. V srednjih šolah beremo Huxleyev Krasni novi svet in Orwelov Fahrenheit, ki nam sporočata isto,
nadzor nad znanjem in informacijami je poguben prav toliko kot nekritičen odnos
do njih. Luke, avtor, ki smo mu pri
pripravi modela še posebno sledili, takole definira kritično pismenost: »Kritična pismenost ima ekspliciten cilj kritike
in transformacije dominantnih ideologij, kultur in ekonomij, institucij in konstrukcij družbenih in
materialnih razmerij vsakdanjega kulturnega in političnega življenja« ( Luke
2012 CL, str. 6)Za očeta ideje kritične pismenosti velja Paulo Freire, brazilski filozof,
pedagog in aktivist. Freire je idejo kritične pismenosti utemeljeval v
marksistični in fenomenološki filozofiji ter jo praktično pedagoško razvijal z
najrevnejšimi in izkoriščanimi delavci, da bi prispeval k njihovi svobodi, emancipaciji.
Pogosto citirane besede Freira »reading the word is reading the world«, torej
»branje besed je branje sveta«, odkrivajo njegovo razumevanje pismenosti kot
dejavnosti neizbežno prežete z načinom razmišljanja o svetu in značajem
delovanja v njem. »Branje ni le
dekodiranje zapisane besede oziroma jezika, ampak se še pred tem prepleta z
znanjem o svetu.« (Freire in Macedo
1987, str.29)Opismenjevati ljudi zato za Freira ni pomenilo učenje pisanja in branja
kot spretnosti, temveč je učenje branja in pisanja osmišljeval s
prevpraševanjem družbenih samoumevnosti ter z odkrivanjem izvorov krivičnosti v
vsakdanjem življenju ljudi, ki jih je poučeval. Način, na katerega beremo, je
zanj neločljivo povezan s posameznikovim razumevanjem sveta ter posledično z
njegovim mestom v svetu. Pismenost zato zmeraj vključuje odnos med ideologijo
in politično zavestjo. Pred Freirom so
ideje s podobnim kritičnim angažmajem v odnosu do branja in jezika razvijali že
drugi. Luke (2011) predhodnike vidi v Voloshinovu in njegovi analizi 'govornih
žanrov' kot političnih dejanj, pa v Brehtovih eksperimentih s politično
dramatiko. Nekatere smernice razvoja kritične pismenosti so artikulirali tudi v
povojnih britanskih kulturnih študijih (Richard Hoggart 1957, Raymond Williams
1977) s predlogi po vključevanju popularne kulture v sicer kanonični literarni
kurikulum; z usmerjanjem pozornosti na kritično analizo kot
proti-hegemonistično, ki bi lahko pripomagla k pripoznavanju marginaliziranih
skupnosti in njihovih izkušenj. Idejo
kritične pismenosti so razvijali mnogi skozi različne teoretske perspektive, od
kritične teorije družbe oziroma kritične pedagogike (McLaren, Giroux, Macedo),
poststrukturalizma (Derida…), družbenokulturnih teorij jezika (Luke, Gee,
Lankshear in Knobel, Comber), feminističnih teorij (Luke, Gore,) in queer
teorije (Boler…). Ti avtorji so razkrivali, kako različna
razumevanja pismenosti, zmeraj temeljijo na specifičnih vrednotah, ki vsaka na
svoj način poskušajo obvladovati človeka oziroma določeno skupino ljudi. Danes
ni enovitega razumevanja, kaj je kritična pismenost. Kritična pismenost je eden temeljnih konceptov kritične pedagogike,
katere osrednji cilj je prizadevanje za pravičnost in enakost možnosti za
intelektualni in družbeni razvoj. Upošteva dejstvo, da je bistvena lastnost
družbe konfliktnost in da ljudje nimamo enakih možnosti za uspeh. Pomen daje
družbeno kritičnemu znanju, ki omogoča, da razumemo situacijo, v kateri živimo,
ter razvijemo odnos do lastnega jezika, znanja in vlogo le tega v družbi. Kritična pismenost ni enovit koncept, a je moč izpostaviti, kar je
različnim pristopom skupnega. Danes to raznolikost idej kritične pismenost
Allan Luke povzame takole:
»Kritična pismenost pomeni uporabo teksta za analizo in preoblikovanje kulturnih, družbenih in političnih razmerij moči. Je del dolgotrajnega normativnega pedagoškega projekta, posvečenega družbeni, ekonomski in kulturni nepravičnosti in neenakosti. Ta je usmerjen k pravičnemu razvoju in usvajanju jezika ter pismenosti zgodovinsko marginaliziranih skupnosti in učencev, ter k uporabi tekstov različnih komunikacijskih medijev za analizo, kritiko, predstavitev in spremembo nepravičnih struktur znanja in družbenih odnosov v šoli in družbi.« (Luke in Dooley 2010, str.865)
Nadalje odlično strne (ibid.), da različni pristopi k kritični pismenosti
razumejo tekste ter prilegajoče se komunikacijske kode in diskurze v vsej
njihovi sodobni raznolikosti kot tehnologije za predstavljanje možnih svetov in
preoblikovanje nepravične realnosti. Tekstov ne obravnavajo kot del
tradicionalnega kurikularnega kanona, ki prenaša modrost, ki je onkraj kritike.
Namesto tega tekste razumejo kot spremenljive dizajne (design) ter artefakte, uporabljene v
družbenem kontekstu. V tem smislu kritični pristopi k pismenosti jezike,
diskurze, tekste, njihove avtorje in bralce, najprej kulturno in zgodovinsko
umestijo, nato njihovi poziciji avtoritete znotraj institucionalnih ali
vsakdanjih kontekstov odvzamejo značaj samoumevnosti oziroma danosti. Teksti na
tak način delujejo v prepoznanih družbenih, kulturnih in političnih kontekstih.
Namen pedagoškega pristopa kritične pismenosti je razviti zmožnost učencev, da
tekste kritično obravnavajo, pa tudi ustvarjajo v interesu njihove kulture in
skupnosti. To vključuje razumevanje tega, kako je moč tekste in diskurze
sestaviti, razstaviti ali preoblikovati za predstavljanje, nasprotovanje ter
preoblikovanje materialnih, družbenih in semiotičnih razmerij.
Ideja kritične pismenosti se upira poskusom, da bi jo na preprost načina
definirali, saj je osrednji namen kritične pismenosti razumevanje kompleksnosti
odnosov med jezikovnimi praksami, razmerji moči in identitetami, ki pa so v
toku stalnih sprememb. Aronowitz in Giroux razlagata,
»...da kritična
pismenost omogoča vpogled v razmerje med znanjem in močjo. Razkriva znanje kot
družbeno konstrukcijo, vezano na družbene norme in vrednote, ter omogoča način
kritike, ki razkriva, kako, v nekaterih primerih znanje služi nekaterim
specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Poleg tega lahko
kritična pismenost deluje kot teoretsko orodje, ki pomaga študentom in drugim
razvijati kritični odnos do lastnega znanja. Kritična pismenost, učence uči,
kako brati svet in svoja življenja kritično … in, kar je še pomembnejše,
nakazuje možnosti družbenega delovanja in kolektivnih naporov.« (Aronowitz in
Giroux 1985, v Shor 2002, str.22 )
Hillary Janks (2000) je opredelila štiri osrednje poudarke različnih
konceptov kritične pismenosti: dominacija, dostop, različnost in dizajn, ki pa
so ključno soodvisni.
Dominacija
je vidik, ki ga
razvijajo avtorji, katerih pogled na jezik, druge simbolne forme in širše na
diskurz le te razume kot vplivno sredstvo za vzdrževanje i reproduciranje
razmerij dominacije. Teorija kritične analize diskurza je orodje za
razkrivanje, na kakšen način jezik umešča posameznike v razmerja moči. Znotraj
tega teoretskega okvirja je Fairclough (letnica?) razvijal pedagoški pristop
kritičnega jezikovnega zavedanja. Nepoznavanje sistema vizualnega komuniciranja
in branja le tega nas kot potrošnike postavlja v podrejen položaj)
Vprašanje
dostopa
se zastavi ob premisleku, kako hkrati spoštovati
in upoštevati kulturno različnost, kot se kaže skozi jezik in pismenost tako v
šoli kot v širši družbe, ter na drugi strani učencem omogočati dostop do
dominantnih oblik jezika in praks pismenosti, kar bi na nek način pomenilo
reproduciranje mehanizmov dominacije.
Spoštovanje
različnosti
kulturnih in družbenih ozadij in identitet
učencev v ustvarjanju pomena, ki se kažejo v njihovi jezikovni različnosti kot
tudi raznoliki uporabi načinov ustvarjanja pomena. Različni načini ustvarjanja
pomena so osrednje sredstvo spreminjanja zavedanja. Ko posamezniki
vstopajo/berejo (v) različne diskurze/tekste, hkrati pridobivajo nove in
različne načine »biti v svetu« ter s tem povezane raznolike identitete.
Usmerjenost v
dizajn
oz. delovanje in produktivno moč semiotičnih
sistemov, ki jih ti imajo za življenja učencev. Vidik dizajna opozarja na
zmožnost uporabe različnih komunikacijskih kodov v različnih kulturnih in
socialnih kontekstih. S tega vidika mora učence učiti, kako izbirati in
uporabiti semiotične vire, ki jih imamo na razpolago, da bi z njimi odpirali
možnosti za preoblikovanje svetov, v katerih živijo.
Pojem kritične pismenosti predstavlja široko družino pristopov k
pismenosti, ki jim je skupno zavzemanje za možnosti, ki jih pisava ter drugi
načini zapisa omogočajo v prizadevanju za pravičnost. Zagovorniki kritične
pismenosti v vzgoji in izobraževanju izhajajo iz prepričanja, da ima pozornost
na jezikovno dimenzijo skozi vse dimenzije vzgoje in izobraževanja in na vseh
kurikularnih področjih, torej ne le pri pouku jezika, lahko pomemben vpliv na
življenja učencev, še posebno tistih, ki so iz različnih razlogov izključeni.
Pomembnega pozitivnega vpliva na življenje učencev pa se žal ne da doseči le tako,
da posameznike »opismenimo«, torej da osvojijo funkcionalne osnove branja in
pisanja.
V procesu poučevanja k razvoju kritične pismenosti učitelji prispevajo
zmeraj takrat, ko si prizadevajo, da bi razumeli načine, po katerih jezik
prispeva k nepravičnosti ter ko so učenci spodbujeni, da uporabljajo jezik oz.
ustvarjajo tekste, s katerimi spoznavajo nepravičnost ter jo tudi izzovejo in
spreminjajo. Zahteva poglobljene pogovore o te, na kakšen način teksti delujejo
tako da prispevajo k nepravični distribuciji bogastva, informacij, statusov,
vpliva in moči. Zahteva, da ozavestimo načine, na katere gledamo na svet, da
raziskujemo in smo skeptični pogledov in stvari, ki se nam zdijo dane in samo
po sebi umevne. (Comber 1998) Taki pogovori odpirajo tudi zahtevno emocionalno
polje, saj postavljanje pod dvom stvari, ki jih sprejemamo kot vredne ali dane,
sproža občutek nelagodja in tako od učitelja kot od učenca zahteva, da izstopi
iz območja udobja. (Boler)
MODEL ŠTIRIH VIROV KRITIČNE PISMENOSTI
Pristopov k razvijanju kritične pismenosti je veliko. Eden bolj
razširjenih je pedagoški model, ki sta ga razvila Freebody in Luke, ki kritično pismenost razvija skozi štiri
dimenzije. Ključnega pomena je, da si ob soočenju s tekstom, ob branju ali
ustvarjanju, znamo postavljati ustrezna vprašanja, ki nam odstirajo tančice
manipulacije:
1. Streti kodo
Da bi se lahko
nekega teksta lotili, moramo najprej prepoznati na kakšen način so vanj vpisana
ali zapisana sporočila. Teksti so danes
zelo raznoliki, in le redko beremo le zapisan jezik, pogosto se namreč v tekstih prepletajo jezik,
slike, v digitalnih tekstih pa tudi
zvoki in gibanje različnih elementov, ki vsi skupaj prispevajo k oblikovanju
pomena. To pomeni, da moramo razvijati zmožnosti dekodiranja tekstov,
poznavanja osnovnih značilnosti in zgradbe tekstov, torej abecedo, besede,
strukturna pravila in vzorce, glede na tip besedila pa tudi druge značilnosti,
npr. zvoke ali druge simbole. Primeri vprašanj,
ki si jih na tej ravni lahko zastavljamo so:
- Kako se lahko lotim branja?
- Kakšna pravila in vzorci tvorijo besedilo?
- Kakšno vlogo imajo besede, kakšno slike, kakšno zvoki, ect..?
- Kakšen je odnos med sliko, zvoki in drugimi znaki (v primeru multimedijskega besedila)?
- Na kakšen način lahko dekodiram sporočilo?
2.
(So) Ustvariti pomen
Ko nek tekst pritegne našo pozornost, se spontano vprašamo, kaj
pomeni? Določene vidike hitro prepoznamo, vidimo, da gre na primer za oglas, potem si plast za plastjo
oblikujemo razumevanje sporočila glede na okoliščine in osebne izkušnje. Informacije in sporočila v tekstu primerjamo
z drugimi teksti, z lastnimi izkušnjami in razvijamo hipoteze o tem, kakšen je
pomen. Ko ustvarjamo nek tekst in z njim poskušamo oblikovati sporočilo oziroma
komunicirati, je proces zelo podoben. Da
bi bili uspešni pri ustvarjanju pomena, je potrebna refleksija lastnih izkušenj
in znanja, ki ga pri tem uporabimo, zavedati se moramo, da naš pogled ni
objektiven, ampak zmeraj posledica našega mesta v svetu. Primeri vprašanj, ki nas pri tem vodijo so:
- Kaj lahko o tekstu sklepamo na prvi pogled?
- Katere besede ali fraze izstopajo?
- Me tekst nagovarja? Kako?
- Komu je tekst namenjen?
- Kakšno sporočilo hoče avtor teksta posredovati?
- Kakšne so moje izkušnje in znanje s tega področja?
- Kaj je ključna ideja teksta?
- Kakšna čustva imam ob branju?
3.
Smiselno
uporabiti
Ko smo si ustvarili
neko sliko o tem, kaj tekst pomeni, je naslednji korak vprašanje, ali lahko in
kako ga lahko uporabim v vsakdanjem življenju? Da bi tekste smiselno uporabili,
brali ali ustvarjali si moramo dobro razjasniti njihov namen. Tekste namreč
zmeraj uporabimo ali ustvarjamo z določenim namenom, v določenem
kontekstu. Da bi smiselno uporabili
tekst je potrebno upoštevati, da se jezik spreminja glede na kontekste, namen in
občinstvo, ob tem razmisliti tudi kakšna družbena razmerja tekst ustvarja ali
je vanje vpet. Za to potrebujemo znanje
o določenih kulturnih in družbenih funkcijah, in se zavedati, da te funkcije
oblikujejo strukturo teksta, način nagovora in stopnjo formalnosti. Razsoditi
moramo in se glede na to odločiti, kakšen tekst bomo uporabili in kako. Primeri vprašanj, ki si jih ob tem lahko zastavljamo, so:
- Kakšna oblika teksta je to?
- Kakšen namen ima tekst? Kako to vem?
- Kako bi se njegova oblika spremenila, če bi ga poskusil uporabiti v drugačnih okoliščinah, z drugačnimi nameni?
- Kaj lahko s tem besedilom naredim tukaj in zdaj?
- Kakšne so možnosti in alternative rabe takega besedila?
4. Kritično analizirati in preoblikovati
Zmožnost analize in
kritike besedila, ob zavedanju, da besedila niso nevtralna in da predstavljajo
določen pogled na svet, druge pa zanemarijo, da vplivajo na naše ideje in
predstave, ter da lahko v besedila podvomimo, smo kritični in jih tudi
preoblikujemo na nove in različne načine. Kritično
analizirati in preoblikovati tekst, tako da razumemo in delujemo glede na
vednost, da teksti niso nevtralni in da predstavljajo določen pogled na svet,
druge pa zanemarijo, da vplivajo na naše ideje in predstave, ter da lahko v
njihovo obliko in diskurz podvomimo, smo kritični in tekste tudi preoblikujemo
na nove in različne načine. Vprašanja, ki jih postavljamo pri razvijanju te
vloge se nanašajo na to kako teksti oblikujejo spol, različne družbene vloge,
kulture, rase, podobe otroka, mladostnika, politika itd. Pogledamo kaj določeni
teksti izpustijo in kaj poudarjajo. Razsojamo posredovana sporočila in
spodbujamo otroke, da na novo napišejo določene tekste, pravljice, reklame,
popevke.Primeri vprašanj,
ki nam odpirajo to dimenzijo kritičnosti:
- Kdo bi bral to besedilo kot samoumevno in neproblematično, kaj so njegove vrednote in interesi?
- Ali so v tekstu uporabljeni stereotipi?
- Kaj so dejstva in kaj ne?
- K čemu me tekst napeljuje?
- Kaj poskuša besedilo doseči pri meni? Zakaj?
- Kdo bo z branjem tega besedila pridobil?
- Kateri glasovi, položaji in motivi so vključeni v besedilo? Kateri so odsotni in prikriti?
- Kakšen učinek ima tekst name in na družbo?
- Kako lahko tekst spremenim in ga drugače uporabim, z boljšimi učinki?