O KRITIČNI PISMENOSTI MLADIH
 
O KRITIČNI PISMENOSTI MLADIH
KAJ POMENI BITI KRITIČEN?
KAJ JE KRITIČNA PISMENOST?
MODEL ŠTIRIH VIROV KRITIČNE PISMENOSTI
O KRITIČNI PISMENOSTI MLADIH

Vsebine, ki jih najdete na spletni strani smo pripravili v oporo tistim, ki si prizadevate pri mladih razvijati kritičnost v odnosu do informacij, sporočil in tekstov, ki poskušajo usmerjati njihova življenja ali jih mladi ustvarjajo sami. Zanima nas kritičnost, ki jo odlikuje etična občutljivost in odgovornost do sočloveka, živali in narave, predvsem pa, ne le da mislimo, ampak tudi delujemo tako, da svet spreminjamo na boljše.Informacije in sporočila se danes na vsakem koraku vsiljujejo v naša življenja, v obliki slik, zvokov, tradicionalnih in digitalnih tekstov.  Teksti, kakršnikoli že, pa niso nikoli nevtralna ali objektivna slika resničnosti, zmeraj imajo namen in so izraz, ki ga je nekdo v nekem prostoru in času oblikoval. Tisti, ki je tekst ustvaril, v njem zmeraj pusti svoj odtis, svoj pogled na svet, svojo identiteto, pa tudi bolj ali manj izražen namen. V vsakdanjem življenju nas, ne da bi jih iskali sami, dosežejo teksti, v katere  se pogosto vrine prav poseben namen, in ne da bi ga tisti, ki je tekst ustvaril nujno opazil. Na primer, oglase ustvarjajo ljudje, ki se ne zavedajo ideoloških vidikov, ki jih s svojim tekstom posredujejo posamezniku. Svoje delo pogosto upravičijo z besedami, da le privlačno predstavljajo izbiro, ki jo ima svobodni posameznik na voljo. A možnost izbire sodobnega človeka ima dva obraza.  Zagotovo je pozitivno, da lahko z izbirami sami krojimo svoje življenje, temni obraz izbire pa je, da je postala prisilna in vse manj svobodna- odločamo se po diktatu  zahtev kapitala, odgovornost za posledice odločitev pa prevzemamo nase. Prepričanje, da je posameznik povsem sam odgovoren za to kako bo potekalo njegovo življenje, je zmotno. (Salecl 2011)  V skrite zahteve potrošništva, kot najširše plasti interesa poznega kapitalizma, so najbolj nemočno vpeti prav mladi. V občutljivem procesu oblikovanja identitete in strastnega iskanja smisla, se vpletejo želje, ki niso njihove ampak jih vsiljuje predvsem potrošniška ideologija. Biti kritičen do tekstov, sporočil in informacij je zagotovo eden najpomembnejših ciljev vsakršnega izobraževanja mladih, tako formalnega kot neformalnega. 



V tej luči želimo pismenost v projektu izpostaviti kot eno pomembnih torišč, kjer se srečujejo različne dimenzije razvoja mladih, od jezikovnega, osebnostnega do socialnega in kulturnega. Pismenost se dogaja z jezikom in v jeziku, ki je temeljno orodje posameznikov in družb za vzpostavljanje medsebojnih odnosov in odnosa do sveta oziroma realnosti.  Zato razvijanja pismenosti pri mladih ne gre omejevati zgolj na standardizirano merljive spretnosti in zmožnosti oz. kompetence, temveč ga moramo razumeti širše, kot angažiran odnos, ki je predpogoj družbene participacije in sodelovanja med ljudmi. V jedru problematike razvijanja pismenosti je odnos do teksta s katerim vzpostavljamo odnose avtoritete, ki disciplinira zelo različne ravni življenja posameznika. Teksti mladim ponujajo modele identifikacije, vsebine o katerih je vredno razmišljati, resnice o dogodkih in procesih v svetu. Tako prihaja do nereflektiranega prenosa sporočil, predstav in vrednot. 

Namen s katerim bomo razvijali kritično pismenost pri mladih je:
  • da se bodo zavedali samoumevnosti, s katero večinoma sprejemamo množico sporočil in jo znali ponekod nadomestiti s previdnostjo in pozornostjo do ciljev le-teh;
  • da bodo razvili kritični vpogled v to, kako različna besedila, predvsem pa svet medijev, oblikuje njihove svetove, kulture in identitete na vpliven, prodoren, subtilen, pogosto prikrit način;
  • da bodo znali uporabiti besedila kot družbena orodja na načine, ki jim omogočajo preoblikovanje teh istih svetov;
  • da bodo z novim razumevanjem in znanjem, spodbujeni za dejavno, angažirano in ustvarjalno posredovanje svojih vrednot in dojemanja sveta v neposrednem družbenem okolju, da bodo torej pridobili tako orodja in znanje kot motivacijo postati aktivni državljani.

Cilj našega dela je angažiranost mladih v procesih demokratične participacije, torej ustvarjanje možnosti enakopravnega, predvsem pa pravičnega dostopa do in sodelovanja na vseh ravneh družbenega življenja. 
KAJ POMENI BITI KRITIČEN

Ampak, kaj sploh pomeni biti kritičen?  Večini je jasno, da mediji poskušajo na nas vplivati tako, da bi mislili, želeli in počeli stvari, ki jih od na želi nekdo drug, mnogim so poznani tudi njihovi načini manipulacije, od fotošopa do  jezikovnih iger, in imajo o tem izdelano kritično stališče. Ali je to dovolj, da lahko rečeš, da si kritičen?  V kolikor naše  razumevanje in kritično mnenje v ničemer ne spremeni tega, kako stopamo skozi svet, potem biti kritičen sploh nima smisla. 

Razvijanje kritičnosti, kritičnega mišljenja oziroma razvoj kritične in avtonomne osebnosti je eden ključnih splošnih ciljev naše javne šole. A učiteljem le redko uspeva razvijati kritičnost, za to namreč potrebuješ čas, da razvijaš pogovor, v katerem udeleženci počasi razvijajo zmožnost, da jasno in argumentirano predstavijo svoje stališče, da so soočeni s pogledi drugih, in ustvarjajo nove poglede na probleme. Kritično mišljenje kot temeljni cilj izobraževanja izvira iz ideje, da je za razvoj posameznika nujno, da razvije zmožnost in voljo, da na posredovane resnice in njihovo samoumevnost pogleda iz različnih zornih kotov ter v njih razkriva napake ali manipulativne in ideološke vidike. Interpretacije, kaj kritično pomeni, pa so tudi znotraj pedagoških teorij zelo različne. O tem se strinjajo različne teorije kritičnega mišljenja (glej Bailin in Siegel, 2003). Od  temeljne ideje naprej pa je razumevanje razvoja kritičnosti zelo različno. Bistvena razlika, ki jo zasledimo, je v tem, da ene vodi razumevanje kritičnosti kot miselnega postopka, ki lahko pripelje do neke resnice, ki naj bi bila objektivna, drugi pristopi pa kritičnost razumejo kot refleksijo neke resnice ali situacije z vidika njenega prispevka k pravičnejšemu sobivanju. (glej Burbules 1999) Ta druga smer razumevanja daje kritičnemu mišljenju etični značaj in s tem vzgojno dimenzijo, saj pomeni presojo neke resnice ali objekta, o katerem kritično razmišljamo z vidika vrednot, ki usmerjajo naš razmislek in delovanje. Nas zanima ta druga interpretacija, po kateri biti kritičen, pomeni biti etičen in političen.
KAJ JE KRITIČNA PISMENOST?

Kritična pismenost je koncept, ki pismenosti, kot referenci za branje in ustvarjanje tekstov, dodaja kritičnost, kot  eksplicitno etično in politično dimenzijo. Iz zavedanja, da je jezik in dostop do informacij in znanja, ena ključnih osi vzpostavljanja razmerij moči v družbi, po kateri se izvaja dominacija, izključevanje in nasilje v družbi, je kritičnost prepoznana kot etični in politični imperativ, usmerjen v pravično sobivanje. V srednjih šolah beremo Huxleyev Krasni novi svet  in Orwelov Fahrenheit, ki nam sporočata isto, nadzor nad znanjem in informacijami je poguben prav toliko kot nekritičen odnos do njih.  Luke, avtor, ki smo mu pri pripravi modela še posebno sledili, takole definira kritično pismenost:  »Kritična pismenost ima ekspliciten cilj kritike in transformacije dominantnih ideologij, kultur in ekonomij,  institucij in konstrukcij družbenih in materialnih razmerij vsakdanjega kulturnega in političnega življenja« ( Luke 2012 CL, str. 6)Za očeta ideje kritične pismenosti velja Paulo Freire, brazilski filozof, pedagog in aktivist. Freire je idejo kritične pismenosti utemeljeval v marksistični in fenomenološki filozofiji ter jo praktično pedagoško razvijal z najrevnejšimi in izkoriščanimi delavci, da bi prispeval k njihovi svobodi, emancipaciji. Pogosto citirane besede Freira »reading the word is reading the world«, torej »branje besed je branje sveta«, odkrivajo njegovo razumevanje pismenosti kot dejavnosti neizbežno prežete z načinom razmišljanja o svetu in značajem delovanja v njem. »Branje ni le dekodiranje zapisane besede oziroma jezika, ampak se še pred tem prepleta z znanjem o svetu(Freire in Macedo 1987, str.29)Opismenjevati ljudi zato za Freira ni pomenilo učenje pisanja in branja kot spretnosti, temveč je učenje branja in pisanja osmišljeval s prevpraševanjem družbenih samoumevnosti ter z odkrivanjem izvorov krivičnosti v vsakdanjem življenju ljudi, ki jih je poučeval. Način, na katerega beremo, je zanj neločljivo povezan s posameznikovim razumevanjem sveta ter posledično z njegovim mestom v svetu. Pismenost zato zmeraj vključuje odnos med ideologijo in politično zavestjo. Pred Freirom so ideje s podobnim kritičnim angažmajem v odnosu do branja in jezika razvijali že drugi. Luke (2011) predhodnike vidi v Voloshinovu in njegovi analizi 'govornih žanrov' kot političnih dejanj, pa v Brehtovih eksperimentih s politično dramatiko. Nekatere smernice razvoja kritične pismenosti so artikulirali tudi v povojnih britanskih kulturnih študijih (Richard Hoggart 1957, Raymond Williams 1977) s predlogi po vključevanju popularne kulture v sicer kanonični literarni kurikulum; z usmerjanjem pozornosti na kritično analizo kot proti-hegemonistično, ki bi lahko pripomagla k pripoznavanju marginaliziranih skupnosti in njihovih izkušenj. Idejo kritične pismenosti so razvijali mnogi skozi različne teoretske perspektive, od kritične teorije družbe oziroma kritične pedagogike (McLaren, Giroux, Macedo), poststrukturalizma (Derida…), družbenokulturnih teorij jezika (Luke, Gee, Lankshear in Knobel, Comber), feminističnih teorij (Luke, Gore,) in queer teorije (Boler…). Ti  avtorji so razkrivali, kako različna razumevanja pismenosti, zmeraj temeljijo na specifičnih vrednotah, ki vsaka na svoj način poskušajo obvladovati človeka oziroma določeno skupino ljudi. Danes ni enovitega razumevanja, kaj je kritična pismenost. Kritična pismenost je eden temeljnih konceptov kritične pedagogike, katere osrednji cilj je prizadevanje za pravičnost in enakost možnosti za intelektualni in družbeni razvoj. Upošteva dejstvo, da je bistvena lastnost družbe konfliktnost in da ljudje nimamo enakih možnosti za uspeh. Pomen daje družbeno kritičnemu znanju, ki omogoča, da razumemo situacijo, v kateri živimo, ter razvijemo odnos do lastnega jezika, znanja in vlogo le tega v družbi. Kritična pismenost ni enovit koncept, a je moč izpostaviti, kar je različnim pristopom skupnega. Danes to raznolikost idej kritične pismenost Allan Luke povzame takole:
»Kritična pismenost pomeni uporabo teksta za analizo in preoblikovanje kulturnih, družbenih in političnih razmerij moči. Je del dolgotrajnega normativnega pedagoškega projekta, posvečenega družbeni, ekonomski in kulturni nepravičnosti in neenakosti. Ta je usmerjen k pravičnemu razvoju in usvajanju jezika ter pismenosti zgodovinsko marginaliziranih skupnosti in učencev, ter k uporabi tekstov različnih komunikacijskih medijev za analizo, kritiko, predstavitev in spremembo nepravičnih struktur znanja in družbenih odnosov v šoli in družbi.« (Luke in Dooley 2010, str.865)
Nadalje odlično strne (ibid.), da različni pristopi k kritični pismenosti razumejo tekste ter prilegajoče se komunikacijske kode in diskurze v vsej njihovi sodobni raznolikosti kot tehnologije za predstavljanje možnih svetov in preoblikovanje nepravične realnosti. Tekstov ne obravnavajo kot del tradicionalnega kurikularnega kanona, ki prenaša modrost, ki je onkraj kritike. Namesto tega tekste razumejo kot spremenljive dizajne (design) ter artefakte, uporabljene v družbenem kontekstu. V tem smislu kritični pristopi k pismenosti jezike, diskurze, tekste, njihove avtorje in bralce, najprej kulturno in zgodovinsko umestijo, nato njihovi poziciji avtoritete znotraj institucionalnih ali vsakdanjih kontekstov odvzamejo značaj samoumevnosti oziroma danosti. Teksti na tak način delujejo v prepoznanih družbenih, kulturnih in političnih kontekstih. Namen pedagoškega pristopa kritične pismenosti je razviti zmožnost učencev, da tekste kritično obravnavajo, pa tudi ustvarjajo v interesu njihove kulture in skupnosti. To vključuje razumevanje tega, kako je moč tekste in diskurze sestaviti, razstaviti ali preoblikovati za predstavljanje, nasprotovanje ter preoblikovanje materialnih, družbenih in semiotičnih razmerij.

Ideja kritične pismenosti se upira poskusom, da bi jo na preprost načina definirali, saj je osrednji namen kritične pismenosti razumevanje kompleksnosti odnosov med jezikovnimi praksami, razmerji moči in identitetami, ki pa so v toku stalnih sprememb. Aronowitz in Giroux razlagata, 

»...da kritična pismenost omogoča vpogled v razmerje med znanjem in močjo. Razkriva znanje kot družbeno konstrukcijo, vezano na družbene norme in vrednote, ter omogoča način kritike, ki razkriva, kako, v nekaterih primerih znanje služi nekaterim specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Poleg tega lahko kritična pismenost deluje kot teoretsko orodje, ki pomaga študentom in drugim razvijati kritični odnos do lastnega znanja. Kritična pismenost, učence uči, kako brati svet in svoja življenja kritično … in, kar je še pomembnejše, nakazuje možnosti družbenega delovanja in kolektivnih naporov.« (Aronowitz in Giroux 1985, v Shor 2002, str.22 ) 

Hillary Janks (2000) je opredelila štiri osrednje poudarke različnih konceptov kritične pismenosti: dominacija, dostop, različnost in dizajn, ki pa so ključno soodvisni. 

Dominacija je vidik, ki ga razvijajo avtorji, katerih pogled na jezik, druge simbolne forme in širše na diskurz le te razume kot vplivno sredstvo za vzdrževanje i reproduciranje razmerij dominacije. Teorija kritične analize diskurza je orodje za razkrivanje, na kakšen način jezik umešča posameznike v razmerja moči. Znotraj tega teoretskega okvirja je Fairclough (letnica?) razvijal pedagoški pristop kritičnega jezikovnega zavedanja. Nepoznavanje sistema vizualnega komuniciranja in branja le tega nas kot potrošnike postavlja v podrejen položaj) 

Vprašanje dostopa se zastavi ob premisleku, kako hkrati spoštovati in upoštevati kulturno različnost, kot se kaže skozi jezik in pismenost tako v šoli kot v širši družbe, ter na drugi strani učencem omogočati dostop do dominantnih oblik jezika in praks pismenosti, kar bi na nek način pomenilo reproduciranje mehanizmov dominacije. 

Spoštovanje različnosti kulturnih in družbenih ozadij in identitet učencev v ustvarjanju pomena, ki se kažejo v njihovi jezikovni različnosti kot tudi raznoliki uporabi načinov ustvarjanja pomena. Različni načini ustvarjanja pomena so osrednje sredstvo spreminjanja zavedanja. Ko posamezniki vstopajo/berejo (v) različne diskurze/tekste, hkrati pridobivajo nove in različne načine »biti v svetu« ter s tem povezane raznolike identitete.

Usmerjenost v dizajn oz. delovanje in produktivno moč semiotičnih sistemov, ki jih ti imajo za življenja učencev. Vidik dizajna opozarja na zmožnost uporabe različnih komunikacijskih kodov v različnih kulturnih in socialnih kontekstih. S tega vidika mora učence učiti, kako izbirati in uporabiti semiotične vire, ki jih imamo na razpolago, da bi z njimi odpirali možnosti za preoblikovanje svetov, v katerih živijo.

Pojem kritične pismenosti predstavlja široko družino pristopov k pismenosti, ki jim je skupno zavzemanje za možnosti, ki jih pisava ter drugi načini zapisa omogočajo v prizadevanju za pravičnost. Zagovorniki kritične pismenosti v vzgoji in izobraževanju izhajajo iz prepričanja, da ima pozornost na jezikovno dimenzijo skozi vse dimenzije vzgoje in izobraževanja in na vseh kurikularnih področjih, torej ne le pri pouku jezika, lahko pomemben vpliv na življenja učencev, še posebno tistih, ki so iz različnih razlogov izključeni. Pomembnega pozitivnega vpliva na življenje učencev pa se žal ne da doseči le tako, da posameznike »opismenimo«, torej da osvojijo funkcionalne osnove branja in pisanja. 

V procesu poučevanja k razvoju kritične pismenosti učitelji prispevajo zmeraj takrat, ko si prizadevajo, da bi razumeli načine, po katerih jezik prispeva k nepravičnosti ter ko so učenci spodbujeni, da uporabljajo jezik oz. ustvarjajo tekste, s katerimi spoznavajo nepravičnost ter jo tudi izzovejo in spreminjajo. Zahteva poglobljene pogovore o te, na kakšen način teksti delujejo tako da prispevajo k nepravični distribuciji bogastva, informacij, statusov, vpliva in moči. Zahteva, da ozavestimo načine, na katere gledamo na svet, da raziskujemo in smo skeptični pogledov in stvari, ki se nam zdijo dane in samo po sebi umevne. (Comber 1998) Taki pogovori odpirajo tudi zahtevno emocionalno polje, saj postavljanje pod dvom stvari, ki jih sprejemamo kot vredne ali dane, sproža občutek nelagodja in tako od učitelja kot od učenca zahteva, da izstopi iz območja udobja.  (Boler)
MODEL ŠTIRIH VIROV KRITIČNE PISMENOSTI

Pristopov k razvijanju kritične pismenosti je veliko. Eden bolj razširjenih je pedagoški model, ki sta ga razvila Freebody in Luke,  ki kritično pismenost razvija skozi štiri dimenzije. Ključnega pomena je, da si ob soočenju s tekstom, ob branju ali ustvarjanju, znamo postavljati ustrezna vprašanja, ki nam odstirajo tančice manipulacije:

1. Streti kodo
Da bi se lahko nekega teksta lotili, moramo najprej prepoznati na kakšen način so vanj vpisana ali zapisana sporočila.  Teksti so danes zelo raznoliki, in le redko beremo le zapisan jezik, pogosto  se namreč v tekstih prepletajo jezik, slike,  v digitalnih tekstih pa tudi zvoki in gibanje različnih elementov, ki vsi skupaj prispevajo k oblikovanju pomena. To pomeni, da moramo razvijati zmožnosti dekodiranja tekstov, poznavanja osnovnih značilnosti in zgradbe tekstov, torej abecedo, besede, strukturna pravila in vzorce, glede na tip besedila pa tudi druge značilnosti, npr. zvoke ali druge simbole. Primeri vprašanj, ki si jih na tej ravni lahko zastavljamo so:
  • Kako se lahko lotim branja?
  • Kakšna pravila in vzorci tvorijo besedilo?
  • Kakšno vlogo imajo besede, kakšno slike, kakšno zvoki, ect..?
  • Kakšen je odnos med sliko, zvoki in drugimi znaki (v primeru multimedijskega besedila)?
  • Na kakšen način lahko dekodiram sporočilo? 

2.   (So) Ustvariti pomen
Ko nek tekst pritegne našo pozornost, se spontano vprašamo, kaj pomeni? Določene vidike hitro prepoznamo, vidimo, da gre  na primer za oglas, potem si plast za plastjo oblikujemo razumevanje sporočila glede na okoliščine in osebne izkušnje.  Informacije in sporočila v tekstu primerjamo z drugimi teksti, z lastnimi izkušnjami in razvijamo hipoteze o tem, kakšen je pomen. Ko ustvarjamo nek tekst in z njim poskušamo oblikovati sporočilo oziroma  komunicirati, je proces zelo podoben. Da bi bili uspešni pri ustvarjanju pomena, je potrebna refleksija lastnih izkušenj in znanja, ki ga pri tem uporabimo, zavedati se moramo, da naš pogled ni objektiven, ampak zmeraj posledica našega mesta v svetu. Primeri vprašanj, ki nas pri tem vodijo so:
  • Kaj lahko o tekstu sklepamo na prvi pogled?
  • Katere besede ali fraze izstopajo?
  • Me tekst nagovarja? Kako?
  • Komu je tekst namenjen?
  • Kakšno sporočilo hoče avtor teksta posredovati?
  • Kakšne so moje izkušnje in znanje s tega področja?
  • Kaj je ključna ideja teksta?
  • Kakšna čustva imam ob branju?  

3. Smiselno uporabiti
Ko smo si ustvarili neko sliko o tem, kaj tekst pomeni, je naslednji korak vprašanje, ali lahko in kako ga lahko uporabim v vsakdanjem življenju? Da bi tekste smiselno uporabili, brali ali ustvarjali si moramo dobro razjasniti njihov namen. Tekste namreč zmeraj uporabimo ali ustvarjamo z določenim namenom, v določenem kontekstu.  Da bi smiselno uporabili tekst je potrebno upoštevati, da se jezik spreminja glede na kontekste, namen in občinstvo, ob tem razmisliti tudi kakšna družbena razmerja tekst ustvarja ali je vanje vpet.  Za to potrebujemo znanje o določenih kulturnih in družbenih funkcijah, in se zavedati, da te funkcije oblikujejo strukturo teksta, način nagovora in stopnjo formalnosti. Razsoditi moramo in se glede na to odločiti, kakšen tekst bomo uporabili in kako. Primeri vprašanj, ki si jih ob tem lahko zastavljamo, so:
  • Kakšna oblika teksta je to?
  • Kakšen namen ima tekst? Kako to vem?
  • Kako bi se njegova oblika  spremenila, če bi ga poskusil uporabiti v drugačnih okoliščinah, z drugačnimi nameni?
  • Kaj lahko s tem besedilom naredim tukaj in zdaj?
  • Kakšne so možnosti in alternative rabe takega besedila?

4. Kritično analizirati in preoblikovati
Zmožnost analize in kritike besedila, ob zavedanju, da besedila niso nevtralna in da predstavljajo določen pogled na svet, druge pa zanemarijo, da vplivajo na naše ideje in predstave, ter da lahko v besedila podvomimo, smo kritični in jih tudi preoblikujemo na nove in različne načine. Kritično analizirati in preoblikovati tekst, tako da razumemo in delujemo glede na vednost, da teksti niso nevtralni in da predstavljajo določen pogled na svet, druge pa zanemarijo, da vplivajo na naše ideje in predstave, ter da lahko v njihovo obliko in diskurz podvomimo, smo kritični in tekste tudi preoblikujemo na nove in različne načine. Vprašanja, ki jih postavljamo pri razvijanju te vloge se nanašajo na to kako teksti oblikujejo spol, različne družbene vloge, kulture, rase, podobe otroka, mladostnika, politika itd. Pogledamo kaj določeni teksti izpustijo in kaj poudarjajo. Razsojamo posredovana sporočila in spodbujamo otroke, da na novo napišejo določene tekste, pravljice, reklame, popevke.Primeri vprašanj, ki nam odpirajo to dimenzijo kritičnosti:
  • Kdo bi bral to besedilo kot samoumevno in neproblematično, kaj so njegove vrednote in interesi?
  • Ali so v tekstu uporabljeni stereotipi?
  • Kaj so dejstva in kaj ne?
  • K čemu me tekst napeljuje?
  • Kaj poskuša besedilo doseči pri meni?  Zakaj?
  • Kdo bo z branjem tega besedila pridobil?
  • Kateri glasovi, položaji in motivi so vključeni v besedilo? Kateri so odsotni in prikriti?
  • Kakšen učinek ima tekst name in na družbo?
  • Kako lahko tekst spremenim in ga drugače uporabim, z boljšimi učinki?