Seminar je bil zato namenjen:
- razvijanju senzibilnosti udeležencev za kritično branje
množice sporočil, ki nereflektirana vplivajo na pojmovanja sveta, in pozornosti
do ozadja informacij;
- vpogledu v načine, na katere informacije, besedila, mediji
na prikrit način formirajo svetove kulture in identitete mladih;
- prepoznavanju in spodbujanju pozornosti do dejstva, da je
branje socialna praksa, ki jo tvorijo dogodki in pravila interpretacije, ki se
jih naučimo v institucijah kot je šola in cerkev, družina in delovno mesto, ki
ta pravila in dogodke tudi oblikujejo;
- posredovanju tako ustreznih pristopov k motiviranju mladih
k dejavnemu, angažiranemu in ustvarjalnemu posredovanju svojih vrednot in
dojemanja sveta v svojem neposrednem družbenem okolju, kot tudi orodij za
uspešno rabo lastnih besedil mladih kot družbenih orodij za tovrstno
posredovanje. Seminar je dosledno sledil didaktični metodi
»Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti«, ki ji tudi sicer sledimo pri
izvedbi delavnic za mlade.
Prvi del seminarja je bil posvečen spoznavanju izkušenj in
stanja, v katerem z mladimi sodelujejo udeleženci / mladinski delavci,
vpeljevanju v pedagoški koncept Kritične pismenosti, refleksiji znanja, ki ga
že imamo, in uspešnih metod dela, zastavitvi konkretne akcije, ki smo jo v
drugem delu seminarja izpeljali in je vseboval naslednje korake:
1. VSTOPANJE SKOZI ČUTE
2. ZNANJE ZA AKCIJO: UVOD V PEDAGOŠKI KONCEPT KRITIČNE
PISMENOSTI
3. AKTIVACIJA ZNANJA
4. STOPANJE V DIALOG
Drugi del seminarja je bil posvečen praksi. Posebej smo se
osredotočili in podrobno predstavili izkušnje z izvedbo samostojnih delavnic »Spodbujanje
kritičnega odnosa mladih do informacij« v mladinskih organizacijah in ustanovah
za ciljno publiko mladih in izvedli komunikacijsko akcijo, ki smo jo zastavili
v prvem delu seminarja. V drugem delu seminarja smo torej prešli naslednje
korake:
5. USTVARJALNOST IN
PRODUKCIJA
6. DELOVANJE V SVETU
7. REFLEKSIJA
1. DEL SEMINARJA
(8 ur)
Prvi korak:
»Vstop skozi čute«
Ta korak, ki je
otvoritveni korak v procesu seminarja ali delavnic, vključuje dejavnosti s
katerimi vzbudimo zanimanje za posamezno problematiko, lahko pa jo skozi
pogovor skupno še bolj podrobno izberemo. Najučinkovitejše orodje v tej fazi je
uporaba umetnosti (glasba, film,…) ali drugih raznolikih multimedijskih
materialov (različne reprezentacije kulturnega miljeja mladih) preko katerih
»odpremo čute« in povečamo občutljivost udeležencev. Pomembno je, da v duhu
»mnogoterih inteligenc« vzpodbudimo ne
le kognitivne ravni ampak tudi afektivno raven. Udeleženci so s pomočjo
različnih pripomočkov (glasba,
videospot, odlomek iz filma…) prikazali svoj pogled
mladinskega delavca na ciljno skupino mladih, s katero sodelujejo, nakar smo
prikazana medijska besedila analizirali. Pred pričetkom seminarja smo
udeležence povabili, da vnaprej razmislijo o tem, kako bodo skozi posamezno
sporočilno obliko (odlomek iz knjige, videospot, oglas…) skupini predstavili
sebe in svoj odnos do mladih, in da prinesejo morda kakšno stvar, ki jih
predstavlja, s seboj (npr. knjigo, pesem, fotografijo…). Ob predstavitvah so
udeleženci prikazali tudi svoj pogled na ciljno skupino mladih, s katero
sodelujejo, vstopili v raznovrstna polja komuniciranja oziroma se uvedli v
različne načine sporočanja in prikazana besedila analizirali. S tem korakom smo
dosegli naslednje:
izostrili smo pozornost različnih čutov,
-
vzpostavili vzdušje posluha do drugih v skupini,
-
se spoznali in se seznanili z različnimi podorčji dela
udeležencev,
-
spoznali odnos udeležencev do mladih,
se vpeljali v uporabo različnih sporočilnih oblik za
namene sporočanja svojih stališč.
Drugi korak:
»Znanje za akcijo«
V tem delu sta izvajalki želeli s
podlago, ki sta jo dobili v samopredstavitvah poprej, na lastnih primerih
udeležencev (nekateri so prostovoljski gasilci, tabornik, se ukvarjajo s
športom) mladim predočiti, da že imajo veliko sposobnosti in znanj, ki jih
lahko ob rahli motivaciji, sodelovanju drug z drugim in dobro zastavljenimi
cilji uporabijo za to, da oblikujejo lastna mnenja o čemerkoli, ki tudi
štejejo, in se lotevajo raznovrstnih podvigov in delujejo na podlagi svojih
prepričanj o tem, kar je zanje »prav« ali »narobe« in je konkretno povezano z
njihovimi življenji. Govorili so o »aktivnostih in projektih«, ki so v
preteklosti potekali v sklopu njihove šole, o namenu teh projektov, o idejah za
nove šolske projekte. Hkrati so izpostavili par odgovorov na vprašanja »Zakaj
bi to počeli? Kaj so vrednote za temi projekti in tovrstnim sodelovanjem nasploh?
Kako se lahko človek ob tem počuti?«Nato sta izvajalki predstavili nekaj
primerov preprostih akcij, s katerimi so druge skupine mladih sporočale
različnim javnostim svoje vrednote in prepričanja.
Tretji korak:
»Aktivacija znanja«
V zadnjem sklopu prvega dela
delavnice, sta izvajalki sprva odprli debato o tem, zakaj sploh lahko imajo
informacije, predvsem tiste, ki posredujejo neke “pravilne” življenjske stile,
tako moč nad nami, ki se vsi več ali manj že imamo za sprevidevne in kritične? Ob
prikazovanju povezave med odzivnostjo na sporočila, ki posredujejo podobe sreče
in aktivirajo našo ogroženost in strah, da naše osnovne potrebe ne bi bile
zadovoljene, sta nazorno skozi preproste primere obrazložile psihološko teorijo
petih osnovnih človekovih potreb. Pojasnili sta, da imajo sporočila nad nami
neko tiho moč predvsem zaradi tega, ker (sicer potencirano) nagovarjajo
nekatere temeljne potrebe ljudi, kot so npr. potreba po preživetju, ljubezeni/pripadnosti,
moči, svobodi, zabavi. Ker je namen tega koraka v mladih
prebuditi razumevanje lastnih odzivov na svet in ob tem premik od zgolj
odzivanja do aktivacije znanja in k akciji, sta na tem mestu skupini
predstavili kratek film bivših prostovoljcev Evropske prostovoljne službe, ki
sta 9 mesecev živela v Mariboru in sta v tem času posnela nekaj svojih
kuharskih akcij v javnem prostoru (F*cking Cooking Show: http://vimeo.com/8520231), s katerimi sta z
skorajda nič sredstvi in z uporabo nekaj malo znanja in veliko humorja izražala
nezadovoljstvo nad »perfekcionističnimi, čistunskimi in brezosebnimi«
življenjskimi stili, ki nam jih kot normativne posredujejo mediji in družba, v
kateri živimo (ki jim zlahka in nepremišljeno podlega tudi kot lastnim
potrošniškim idealom). Pred koncem delavnice sta skupino
pozvali, da do prihodnjega srečanja premislijo, kaj bi lahko skupaj naredili v
sklopu šole, njenih programov, morda povezano z vsebino določenega šolskega
predmeta in da si zamislijo kakšne ustvarjalne in pametne rešitve ali projekte,
ki bi se jim zdeli zanimivi tudi izven dosega šolskega vsebinskega področja.
Zaključek
Delavnica je vseskozi močno temeljila na pogovoru med udeleženci, na pripovedih o lastnih izkušnjah in doživljajih, prepričanjih mladih udeležencev in izvajalk in je vseskozi poskušala vključevati njihovo predznanje in novo znanje navezovati na njihova konkretna življenja in izkušnje. Tako je bila povsem dialoško usmerjena, zato so na tem mestu opisani le deli, ki so bili popolnoma vnaprej zasnovani, ne pa tudi popolne vsebine izvedenega vodenja delavnice. zornost do medijskih sporočil, ki jim omogoča
razmišljati o implicitnem namenu le-teh, da znajo ubesediti svoja razmišljanja,
da jih znajo reflektirati in v prihodnosti biti pozorni na to, kakšne
informacije jih obdajajo, ter jih tudi kritično razdelati.