_kritična pismenost
PRIMERI IZVEDENIH DELAVNIC
Delavnica 05 / Moč informacij
Vsebina: 
Moč Informacij

Trajanje: 
8 ur*

Število udeležencev: 
20

Profil udeležencev: 
dijaki 3. letnika poklicne šole

*V optimalnem primeru traja delavnica vsaj 8 ur in obsega vseh 7 korakov za razvoj kritične pismenosti
Komentar

Izvedla se je delavnica za mlade, ki sestoji iz dveh srečanj (delov) in ki je bila zasnovana tako, da se vsebinsko prilagaja posamezni skupini udeležencev, strukturno pa sledi zmeraj istemu didaktičnemu modelu, imenovanemu »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti«. Prva in druga delavnica sta bili na povabilo podravnateljice v sklopu »Projektnega dneva« izvedeni na srednji poklicni šoli v Mariboru za razred dijakov, ki obiskujejo 3. letnik in veljajo za »najbolj problematičen« razred na šoli. Šola je zanje namreč uvedla novo učno smer, ki velja za »lažjo«, in sestavila razred, v katerega so povečini vključeni tisti dijaki, ki predhodnega šolskega leta niso uspešno zaključili. Med njimi večina mladih ni iz Maribora in se ali vozi v šolo iz bolj ali manj oddaljenih okoliških krajev ali živi v dijaškem domu. Zaradi vseh omenjenih okoliščin (ponavljanje letnika oziroma slabo učno napredovanje in geografska depriviligiranost ter bivanje v dijaškem domu) sta izvajalki pri pripravi programa delavnic in zastavljanju ciljev delavnic upoštevali, da je v skupini udeleženo veliko število mladih, ki sodijo med mlade z manj priložnostmi. Ti mladi zaradi svoje situacije praviloma razne oblike družbene nepravičnosti, predsodkov in socialnega izključevanja občutijo močneje in so jih deležni pogosteje. Oblikovanje in izbiranje vsebine delavnice je bilo zato zelo zaznamovano z njuno željo, da v njih še prav posebej prebudita motivacijo, da razmislijo o stvareh, ki se jim zdijo specifično njihove težave in da skupaj najdejo in opredelijo nekatere možne rešitve zanje. 

Prve delavnice se je udeležilo 19 dijakov in njihov razrednik.

Izvajalki sta uvodoma udeležencem predstavili, zakaj je lahko delavnica, ki spodbuja kritičen odnos mladih do informacij sploh potrebna in izpostavili, na kak način danes informacije upravljajo z nami in  našimi prepričanji o svetu in samih sebi preko medijskih podob, oglasov, mladinskih ikon in pop-kulture, zgodovinskih učbenikov, revij, filmov in drugih vsebin ter zakaj je pomembno, da se znamo od poplave informacij oddaljiti in biti sposobni izbirati, kaj je za nas pomembno, kako prepoznavati širjenje ideologij in zakaj ima nekaj vrednost za naše življenje. 

Izvajalki sta posebno pozornost posvetili temu, kako to skupino mladih spodbuditi k temu,

  • da bodo nekatere problematične izkušnje in pomanjkanje v svojem življenju prepoznali kot dejstvo, ki ga je mogoče spreminjati in se z njim soočati na konstruktiven način, namesto z apatijo, zavračanjem, destruktivnim vedenjem in spremljajočo jezo ali zaprtostjo vase, kar vse sta v skupini kot oblike vedenja zaznali že zelo zgodaj,
  • da se zavedo in sprejmejo odgovornost za tisti del »slabih okoliščin«, za katerega so odgovorni sami (oz. njihovi odzivi, ki bi bili lahko tudi drugačni),
  • da pričnejo konstruktivno razmišljati o tem, kako bi ta del svojih okoliščin lahko spremenili na bolje in
  • da naredijo vsaj prvi korak v novi drži spoprijemanja z okoliščinami, ki jih definirajo kot »problematične« ter pridobijo samozavest pri izražanju oziroma sporočanju svojega prepričanja in pri dejavnem odgovarjanju na težave, se pravi, da izvedejo eno majhno konkretno akcijo, iz katere bodo lahko črpali navdih, samozavest in znanje za spoprijemanje s težavami ali za večje družbene akcije tudi kasneje v življenju.



Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Delavnico sta izvajalki pričeli s socialno igro, ki medtem ko udeležence delavnice razvedri in fizično razgiba, hkrati krepi njihovo pozornost drug do drugega v skupini. Nadaljevali sta jo z bolj poglobljenimi samopredstavitvami vseh udeležencev, in sicer je vsak razmislil o sebi in povedal, kdo je, kaj mu/ji v življenju veliko pomeni (zabava, druženje, glasba, šport, spanje, šola…) in kaj počne najraje, vodji delavnice pa sta predstavitve dopolnjevali s takšnimi vprašanji, na katera sta dobili odgovore, ki sta jih lahko kasneje smiselno povezali s temami delavnice. Tako predstavitev sta izbrali zato, da sta dobili boljši vpogled v interese in vrednote omenjene skupine ter da se je preko prepoznavanja istih interesov med določenimi posamezniki vzpostavil občutek povezanosti in intimnejše skupinske dinamike. Sprva sta se na enak način predstavili tudi izvajalki, hkrati pa razložili, s čim se ukvarja mladinski center iz katerega prihajata in na kratko predstavili nekaj tistih programov, za katere menita, da bi bili zanje koristni in zanimivi.Ker sta ocenili, da gre za skupino mladih s precej slabo samopodobo, sta svojo  samopredstavitev povezali s poudarkom pomembnosti kritične drže do perfekcionizma in »popolnih in želenih« življenjskih stilov, ki nam jih vsiljujejo mediji, predvsem pa s spodbudo dejavnemu odgovarjanju mladih na družbo s svojimi lastnimi sporočili in dejavnostmi. Hkrati je samopredstavitev poskušala pojasniti, zakaj je pomembno, da sami pri sebi spodbujamo in ohranjamo željo po radovednosti, novih izkušnjah, ustvarjalnosti in aktivnem sodelovanju.Dijaki, udeleženci te delavnice, si praviloma ne zastavljajo ciljev in prosti čas zapolnjujejo, da jim ne bi bilo dolgčas, namesto, da bi ga izkoriščali kot priložnost za raznovrstne dejavnosti. Na osnovi tega, kar so razložili o sebi, sta izvajalki ocenili, da je velik delež slabe samopodobe večine mladih iz te skupine povezan z dejstvom, da ne dosegajo dobrih učnih uspehov in da nimajo zaposlitvene perspektive, ki bi jim omogočala premožno in udobno prihodnost, kar se odraža v njihovi apatični in nezainteresirani drži tako do dela v šoli kot v slabem izkoristku prostega časa za kratkočasne ali neformalne učne dejavnosti. Udeležencem sta zato predvajali izbrane odlomke iz kratkega filma »Various Jobs I Could Get« (dostopen je na Youtube), ki na komičen način predstavi zmedo mladostnika pri odločanju o svojem življenju in prihodnji zaposlitvi, kadar hoče v premišljeno odločitev o tem, kar bo nadalje v življenju počel, zložiti lastne interese, znanje, ki ga ima, radovednost do mnoštva stvari, ki ga obdajajo, udobje, ki ga v življenju želi, in smisel, ki bi ga rad v prihodnosti videl tudi v svojem početju v obliki zaposlitve. Film je nakazal, da smo ob mnoštvu ali pomanjkanju priložnosti, znanj in zanimanj in ob kombiniranju vsega tega, kadar hočemo načrtovati svoja življenja, večinoma popolnoma paralizirani, in da to ni zelo nenavadno, je pa hkrati pomembno, da se naučimo različne možnosti prepoznavati kot priložnosti za doseganje lastnih ciljev, če smo vanje pripravljeni vložiti nekaj truda, in da se navsezadnje ne izgubimo v mnoštvu ter ne izkoristimo nobene.



Drugi korak: »Znanje za akcijo«
V tem delu sta izvajalki želeli s podlago, ki sta jo dobili v samopredstavitvah poprej, na lastnih primerih udeležencev (nekateri so prostovoljski gasilci, tabornik, se ukvarjajo s športom) mladim predočiti, da že imajo veliko sposobnosti in znanj, ki jih lahko ob rahli motivaciji, sodelovanju drug z drugim in dobro zastavljenimi cilji uporabijo za to, da oblikujejo lastna mnenja o čemerkoli, ki tudi štejejo, in se lotevajo raznovrstnih podvigov in delujejo na podlagi svojih prepričanj o tem, kar je zanje »prav« ali »narobe« in je konkretno povezano z njihovimi življenji. Govorili so o »aktivnostih in projektih«, ki so v preteklosti potekali v sklopu njihove šole, o namenu teh projektov, o idejah za nove šolske projekte. Hkrati so izpostavili par odgovorov na vprašanja »Zakaj bi to počeli? Kaj so vrednote za temi projekti in tovrstnim sodelovanjem nasploh? Kako se lahko človek ob tem počuti?«Nato sta izvajalki predstavili nekaj primerov preprostih akcij, s katerimi so druge skupine mladih sporočale različnim javnostim svoje vrednote in prepričanja. 

Tretji korak: »Aktivacija znanja«
V zadnjem sklopu prvega dela delavnice, sta izvajalki sprva odprli debato o tem, zakaj sploh lahko imajo informacije, predvsem tiste, ki posredujejo neke “pravilne” življenjske stile, tako moč nad nami, ki se vsi več ali manj že imamo za sprevidevne in kritične? Ob prikazovanju povezave med odzivnostjo na sporočila, ki posredujejo podobe sreče in aktivirajo našo ogroženost in strah, da naše osnovne potrebe ne bi bile zadovoljene, sta nazorno skozi preproste primere obrazložile psihološko teorijo petih osnovnih človekovih potreb. Pojasnili sta, da imajo sporočila nad nami neko tiho moč predvsem zaradi tega, ker (sicer potencirano) nagovarjajo nekatere temeljne potrebe ljudi, kot so npr. potreba po preživetju, ljubezeni/pripadnosti, moči, svobodi, zabavi. Ker je namen tega koraka v mladih prebuditi razumevanje lastnih odzivov na svet in ob tem premik od zgolj odzivanja do aktivacije znanja in k akciji, sta na tem mestu skupini predstavili kratek film bivših prostovoljcev Evropske prostovoljne službe, ki sta 9 mesecev živela v Mariboru in sta v tem času posnela nekaj svojih kuharskih akcij v javnem prostoru (F*cking Cooking Show: http://vimeo.com/8520231), s katerimi sta z skorajda nič sredstvi in z uporabo nekaj malo znanja in veliko humorja izražala nezadovoljstvo nad »perfekcionističnimi, čistunskimi in brezosebnimi« življenjskimi stili, ki nam jih kot normativne posredujejo mediji in družba, v kateri živimo (ki jim zlahka in nepremišljeno podlega tudi kot lastnim potrošniškim idealom). Pred koncem delavnice sta skupino pozvali, da do prihodnjega srečanja premislijo, kaj bi lahko skupaj naredili v sklopu šole, njenih programov, morda povezano z vsebino določenega šolskega predmeta in da si zamislijo kakšne ustvarjalne in pametne rešitve ali projekte, ki bi se jim zdeli zanimivi tudi izven dosega šolskega vsebinskega področja. 


Zaključek
Delavnica je vseskozi močno temeljila na pogovoru med udeleženci, na pripovedih o lastnih izkušnjah in doživljajih, prepričanjih mladih udeležencev in izvajalk in je vseskozi poskušala vključevati njihovo predznanje in novo znanje navezovati na njihova konkretna življenja in izkušnje. Tako je bila povsem dialoško usmerjena, zato so na tem mestu opisani le deli, ki so bili popolnoma vnaprej zasnovani, ne pa tudi popolne vsebine izvedenega vodenja delavnice. zornost do medijskih sporočil, ki jim omogoča razmišljati o implicitnem namenu le-teh, da znajo ubesediti svoja razmišljanja, da jih znajo reflektirati in v prihodnosti biti pozorni na to, kakšne informacije jih obdajajo, ter jih tudi kritično razdelati.