Komentar
Delavnico sva izvajalki izvedli za
dijake/-inje četrtih letnikov gimnazije, ki so si za maturitetni predmet
izbrali filozofijo. Po dogovoru z njihovim profesorjem sva vsebino delavnice
posvetili potrošništvu in vplivu medijev na naš vsakdan, razumevanje sveta in
ustvarjanje socialne izključenosti. Delavnica je
potekale v dveh delih po 4 šolske ure. Cilji delavnice so bili kot zmeraj: - da
se udeleženci zavemo samoumevnosti, s katero sprejemamo informacije in vrednote,
ki jih posredujejo, v vsakdanjem življenju; - da se navadimo previdnosti in
naučimo tehnik, ki nam omogočajo prepoznati manipulacijo na delu, in – da
udeležence motivirava,da se na
podlagi lastnih vrednot in z uporabo lastnih znanj angažirajo za sporočanje
svojih prepričanj in za dejavno sodelovanje in odgovarjanje na probleme v
družbi. Ker smo v okviru didaktične metode »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti«
uspeli priti do petega, smo zasnovali tudi začetek socialne akcije, ki so jo
dijaki/-inje ob pomoči profesorja izvajali tekom šolskega leta.
1.del delavnice
Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Prvi korak didaktične metode
vključuje dejavnosti skozi katere se vsi udeleženci delavnice med seboj najprej
spoznajo in ki omogočajo vzpodbujanje ne le kognitivne ravni, ampak tudi afektivne. Uvodoma sva se
predstavili izvajalki in povedali, da prihajava iz nevladne in neprofitne organizacije
ter nato predstavili delovanje in pomen civilnih iniciativ in nevladnih
organizacij skozi zgodovino. Nato sva dijake s pozvali, da vsak pove, kaj
najraje počne v prostem času. Tej predstavitvi sva se pridružili tudi midve,
njen namen pa je, da se udeleženci med seboj spoznamo preko aktivnosti, ki
potekajo zunaj formalnega šolskega okolja.
Sledila je
predstavitev metode delavnice:
- diskusija
- socialna igra
- predstavitev
- odprt dialog
- varen prostor.
In predstavitev ciljev delavnice:
-
da se zavemo samoumevnosti
sprejemanja informacij;
-
da se naučimo previdnosti in kritičnosti
do informacij z njihovo
razgradnjo in uporabo tega znanja;
-
da mlade spodbudiva k akciji
oziroma temu, da svoje poglede
na svet delijo, sporočajo.
Drugi korak: Znanje za akcijo
Drugi korak je
namenjen pridobivanju novega znanja, saj vsakršno reševanje problemov,
ustvarjanje ali zgolj kritično prevpraševanje zahteva podlago. Pomembno je, da
v procesu sami prepoznajo pomen in nujnost pridobivanja novih znanja, kadar
želimo na nov, ustvarjalen način delovati v svetu. Dijakom sva nato predstavili
kritično pismenost kot omogočanje vpogleda v razmerje med znanjem in močjo,
razkrivanje znanja kot družbene konstrukcije vezane na družbene norme in
vrednote, ter razkrivanje dejstva, da v nekaterih primerih znanje služi
specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Hkrati sva jim pojasnili, da tak način podajanja znanja o svetu mlade same
spodbuja k učenju skozi opazovanje sveta in lastne izkušnje ter h kritičnemu
odnosu do znanja, ki se jim ga podaja v izobraževalnih institucijah, in
vrednot, ki prevladujejo v neki skupnosti.
Sledila je predstavitev osnovne teme
delavnice- potrošništvo in vpliv medijev na naš vsakdan in razumevanje sveta
ter predstavitev treh vidikov, ki jih bomo v nadaljevanju obdelali:
a) vpliv medijev na vrednote
b)
vpliv medijev na socialne vrednote in
socialno izključenost
c) učinki
potrošništva na naše vrednote in razumevanje le-teh
Tretji korak: »Aktivacija znanja«
Cilj koraka je
uporaba v preteklosti pridobljenega znanja in informacij. Z mladimi je torej
treba oblikovati tako dejavnost, kjer lahko skozi različne vidike uporabijo
pridobljeno znanje in informacije, da te zanje postanejo smiselne in jih
prepoznajo kot pomembne, saj so povezane z realnimi življenjskimi situacijami. Skozi praktično vajo smo se lotili
vprašanja, kako mediji vplivajo na naše vrednote. Dijakom sva razdelili list na
katerem so bile naštete različne splošno sprejete vrednote in jih prosili, da
vsak izbere tisto, ki mu najbližja. Ko so to storili, so predstavili, zakaj so
izbrali ravno določeno vrednoto. Nato se je vzpostavila spontana diskusija o
tem, kaj je sreča in zakaj je to v nekaterih družbah najvišja vrednota.
Dotaknili smo se tudi sporočila Brucknerjevega dela »Nenehna vzhičenost: eseje
o prisilni sreči« (Študentska založba, 2004),da ideal
sreče v osnovi svobodomiselna zahteva, v sodobni družbi postane represivna,
takoj ko se sreča preobrazi v resnično dolžnost
2.del delavnice
Četrti korak:
Vstopanje v dialog
Namen koraka, ki
smo se ga dotaknili že ob zaključku prvega dela delavnice, je spodbujanje
vstopanja v dialog. Cilj koraka je izmenjava pogledov in izkušenj med
različnimi posamezniki in skupinami. Z namenom ugotavljanja, kako mediji
vplivajo na socialne vrednote in socialno izključenost, smo se najprej lotili
izkustvene socialne igre vlog, ki nam je predstavila različne oblike socialne
izključenosti.Dijakom/-injam sva
razdelili listke z navedeno vlogo socialno izključenega posameznika (npr. Rom,
brezdomec, migrantski delavec, homoseksualec, starejši posameznik…) v katero so
se morali vživeti. Potem sva jim postavili enajst vprašanj na katera so morali
odgovoriti z da ali ne. Če so na vprašanje lahko odgovorili z »da«, so stopili
za korak naprej, če z »ne« so ostali na
mestu. Vprašanja so bila sledeča:
1. Ali se lahko kadar koli želiš družiš s
prijatelji?
2. Ali se lahko poljubljaš kjer koli želiš?
3. Ali lahko dobiš zaposlitev kot
vzgojitelj/-ica?
4. Ali lahko imaš spolne odnose kadarkoli
želiš?
5. Ali si lahko privoščiš poletni in/ali
zimski dopust/počitnice?
6. Ali me vsaka družba sprejme v svojo
sredino?
7. Ali kultura iz katere izhajam kroji mojo
prihodnost?
8. Ali sem si za svoje življenjsko stanje sam
kriv?
9. Ali bi mi skupnost morala pomagati pri
lajšanju težav?
10. Ali
lahko kadar koli dobim kvalitetno zdravniško/medicinsko pomoč?
11. Ali sem zaželjena stranka v kateri koli
trgovini, kavarni, restavraciji?
Potem smo sedli
nazaj v krog in se pogovarjali o tem, katera vprašanja so bila za posamezne primere socialne
izključenosti najtežja in zakaj. Nato smo se poskušali domisliti oglasov, ki
nagovarjajo socialno izključene posameznike. Prevladovala je ugotovitev, da v oglasih niso predstavljene vse skupine
prebivalstva (redkeje starejši, nikoli pa Romi, priseljenci, invalidi,
brezdomci…) in da so verjetno le-te tudi namerno izpuščene. Za zaključek tega
dela delavnice, smo si ogledali kratko predavanje Jeremyja Rifkina z naslovom
The Empathic Civilisation: http://www.youtube.com/watch?v=l7AWnfFRc7gNato sva
dijakom/-injam razdelili časopisni članek z naslovom »Študentom seks v živo«
skozi katerega sva jim želeli predstaviti neobjektivnost tudi domnevno
kvalitetnih medijev, vpliv trditev, ki se pojavljajo v medijih na oblikovanje
naše samopodobe, na naše obstoječe vrednote in na ustvarjanje naših morebitnih
novih vrednot. Skupaj z orodji v tabeli »Kritična pismenost skozi štiri dimenzije
in temeljna vprašanja« sva jim ponudili možnost, da doma ali pri naslednji uri
filozofije omenjen članek razgradijo.
Peti korak: Ustvarjalnost in produkcija
Pomen petega koraka
je, da udeleženci načrtujejo in pripravijo vse potrebno za delovanje v realnem okolju (npr. produkcija materialov za
komunikacijsko kampanjo, …), pri čemer
na ustvarjalen način uporabijo nova znanja in jih usmerijo v produkcijo s
katero bodo angažirano participirali oz.
sooblikovali okolje v katerem živijo in je zanje pomembno
.
Ker je delavnica
prekratka, da bi lahko v celoti izvedli
vseh sedem korakov, kar pomeni tudi dejansko družbeno akcijo v lokalnem okolju,
smo se s profesorjem in dijaki/-njami diskutirali, kakšno akcijo bi lahko izvedli.
Dijaki/-nje predlagali/-e kar nekaj zanimivih in uresničljivih predlogov, na
koncu pa so se odločili za 1x tedensko prirejanje večerov, kjer si bodo s
profesorjem ogledovali filme z družbeno kritično vsebino, se o njih pogovarjali
in se sčasoma dogovorili na kakšen način lahko sooblikujejo okolje v katerem
živijo.